V Italijo sem z ekipo Kajak kluba Soške elektrarne (ki mu lahko po moji skromni zaslugi zdaj sledite tudi na Facebooku in Twitterju) odpotoval neposredno s priprav na Bledu. Tam sva do takrat z Lovrom trenirala dober teden dni. Zaradi napornega treninga precej načet, sem na tej manj pomembni tekmi v Italiji iskal le kvalitetne kilometre na resnih tekmovalnih hitrostih, ki jih ob hitro bližajočem se obračunu v Poznanu krvavo potrebujemo.

Poleg dvojca z Lovrom sem veslal tudi v enojcu in se po najboljšem zimskem pripravljalnem obdobju doslej veselil prvega pravega testa pripravljenosti. V jutranjih kvalifikacijah sem, kot gre za prvi štart sezone navadno tudi pričakovati, še precej zarjavel po hitrem začetku končal kot drugi (za Maximillianom Benassijem) ter čez dobro uro s solidnim nastopom z Lovrom zmagal med dvosedi. Dodobra ogret sem tako popoldne v enojcu lahko veslal že zelo dobro in svoj polfinale zanesljivo dobil. V finalu sem visoko motiviran veslal poleg trening partnerja Fabia Wyssa ter K-2 sotekmovalca Lovra Lebana, največje tekmece pa pričakoval v vrhunskem Italijanu Maxu Benassiju ter reprezentančnem kolegu Joštu Zakrajšku. Tekma se je odvijala po mojih pričakovanjih s hitrimi prvimi 500 metri večine tekmovalcev in predvsem Benassijevim močnim tempom. Z drugimi se nisem preveč ubadal in se osredotočal le na svoje veslanje ter uspel obdržati stik s hitrejšim Lovrom, s solidnimi 200m finiša pa zaostanek izničil ter v cilju za njim zaostal 5 stotink sekunde. S prikazanim zelo zadovoljen, sem po tako tesni tekmi šele v cilju izvedel, da sva oba prehitela Benassija in Zakrajška, ter končala na stopničkah za srbskim zmagovalcem Holpertom, ki sem ga dan pred tem premagal v polfinalu, do tako dobre uvrstitve pa mu je bržkone pomagala hitrejša proga 9. Po ponesrečenem finalnem nastopu v dvosedu uro zatem, sem imel razlogov za zadovoljstvo nekaj manj, a sta splošen vtis in pozitivna ocena letošnje dobre pripravljenosti ostala zelo pozitivna.

Tako daleč od doma se na trening nisem odpravil še nikoli. Za Mostarja je dežela tam spodaj pravzaprav tako daleč, da bi se težko odpravil še dlje brez, da bi se pri tem že vračal proti domu. Vsekakor daleč.

S sotekmovalcem Lovrom Lebanom sva na to 16,000 kilometrov dolgo pot pozimi odšla, da bi se spomladi vrnila hitrejša na tistem enem samem, 1000 metrov dolgem kilometru, ki mu posvečamo toliko pozornosti in časa. Tisoč je tudi vtisov in spominov, ki sem jih skupaj s prtljago vkrcal na povratni let proti Benetkam, nič manj pa ni bilo niti pričakovanj, ko sem prav od tam, proti za mnoge obljubljeni deželi, poletel dva meseca pred tem.

Veliko jih je Avstralija z njenimi prebivalci več kot upravičila. Kljub temu, da sem se skozi celoten čas obiska večinoma gibal le v razmeroma majhnih mestecih Maroochydore in Mooloolaba, nikoli pa zapustil območja Sunshine Coast in zvezne države Queensland, izjemnih stvari na “majhnem” prostoru nikoli ni zmanjkalo. Zavedam se, da navdušujoče ljudi najdeš prav v vsakem kotičku našega planeta, a dejstvo je, da sem jih v Avstraliji srečeval veliko pogosteje kot jih pri nam. Njihova sproščenost, odprtost, dobrovoljnost, umirjenost in nasploh pozitiven pristop so lastnosti, ki so pri vsakdanjih stikih z domačini najbolj izstopale. Vsak posebej, varnostnik v nočnem klubu, carinik v Brisbanu, naključna ženska z balkona, trgovka v FoodWorks in taksist, so mi v danem trenutku polepšali dan in prispevali k dobremu počutju. Ob vsesplošnem začetnem navdušenju nad “skuliranostjo” prebivalstva, sem najprej mislil, da se na veliko smejejo tudi psi, ki jih Avstralci sprehajajo, a sem s časom ugotovil, da je za široke nasmehe verjetno krivo le hlastanje za zrakom v ubijalski vročini. Prav vreme ima na življenski stil in tempo tam precejšen vpliv. V mestecu z resda vlažnimi, a dolgimi in zelo vročimi poletji je preživljanje prostega časa v naravi verjetno najbolj logična izbira. Polni piknik kotički v nič bolj praznih mestnih parkih, številne plaže, kjer se ljudje pražijo na soncu, sprehajajo vzdolž obale ali pa se namakajo v oceanu ter mnoge peš in kolesarske poti so, kot sem doživel, najbolj priljubljena območja. Kot mnogo drugih stvari tudi običajen delavnik teče drugače kot ti pri nas. Večina ljudi je v službah od 9h do 17h, zato zjutraj še popolnoma prazne ulice, po katerih sem pred 6 uro kolesaril na trening, niso nič kaj nenavaden prizor. Medtem, ko na cestah takrat ni prometa in ljudje še ne hitijo na delo, pa je drugače s športnimi aktivnostmi, saj že navsezgodaj ljubitelji športa tečejo, kolesarijo ali pa v skupinah z osebnimi trenerji ob 5h zjutraj telovadijo v parkih. To jim omogoča tudi zgodnja svetloba, saj se je dan z zoro začel že pred peto, skladno pa pokrajino nenavadno zgodaj prekrije tudi tema zvečer, saj je sonce zašlo kmalu po šesti uri. Prav vse te male razlike, ki so ob obisku drugega kontinenta za popotnika verjetno normalna izkušnja, so pritegnile največ moje pozornosti in me vedno znova nasmejale. Klišejske predstave, ki jih o avstralskem načinu življenja gojimo Evropejci, so se zazdele pravilne vsakič, ko je kak mlad surfer z desko v roki proti plaži divjal na rolki (!), svojo jutranjo seanso pa je pred mojimi očmi končal v neopren zavit penzionist in surf desko zbasal v svoj starinski VW kombi. Središče sobotnega nočnega življenja niso razni lokali, temveč gre mlado in staro na žur v lokalni surf klub, vsak tretji avto pa ima na strehi namesto smučk kar surf ski kajak. V supermarketu nisem našel sličic zvezdnikov nogometne Lige prvakov, so pa se mi s škatel kosmičev nasmihali heroji vzdržljivostnega tekmovanja IronMan, V deželi kjer po levi ne vozijo le avti, temveč se po enakem principu srečujejo tudi pešci na pločnikih, vozički v trgovinah in plavalci v progah bazena je poseben tudi živalski svet. Oposum na palmi nad tvojim bazenom pač ni nič nenavadnega, papige so očitno tamkajšnji vrabci, nenevarni kuščarji v velikosti majhnega psa pa so bolj pogost prizor kot pri nas martinčki.

Na največjem svetovnem otoku, kjer vse počnejo malo drugače od nas, je enaka gotovo ostala vsaj ena stvar: naporen trening. V dveh mesecih ga je bilo ogromno, gotovo več kot, če bi ostal doma in na krajše priprave odpotoval na Hrvaško. Kljub temu, da sem predvsem proti koncu pogrešal kakšen strokoven nasvet mojega trenerja, je bilo delo v novem okolju, z novimi ljudmi in italijanskimi kvalitetnimi kajakaši osvežujoče in hkrati koristno. Trening uspešnega nemškega trenerja Italijanov je bil v osnovi enak tistemu našega trenerja, na redkih točkah kjer pač ne, pa sva trenirala kot bi doma z njim. Skozi celoten čas priprav sem postajal predvsem “fit” in ne toliko hitrejši, za kar pa je čas napočil po prihodu domov. Formule za napredek si nismo posebej komplicirali: ogromno preveslanih kilometrov in dolgih vzdržljivostnih treningov, nekaj specifične moči v čolnu in premetavanja železa v fitnessu, veliko teka in za naju posebej napornih treningov v bazenu, vse to pa v lepem poletnem vremenu in skupini kajakašev, kjer je v vsaki od naštetih stvari, kdo gotovo boljši od tebe. Hvaležen sem vsakemu, ki je ta trening kamp omogočil in pri njem sodeloval: Kajakaški zvezi in Olimpijskem komiteju za financiranje, Andreju Jelencu za organizacijo, Josefu Capouseku za prijazen sprejem in nesebično pomoč, Maximilianu Benassiju za vse lekcije na vodi, vsem ostalim fantom za dobro družbo na treningu in v prostem času. Pozabiti ne bi želel niti Sunshine Coast kajak kluba, kjer nama je glavni trener, kljub kot je izpadlo nenapovedanem prihodu, prijazno priskočil na pomoč, ko sva to potrebovala in naju skupaj z rekreativnimi in tekmovalnimi kajakaši, ki klub sestavljajo za dva meseca sprejel medse. Kako dobra je bila odločitev za odhod v Avstralijo bodo resda pokazale prihajajoče tekme, vendar sam kljub začetnemu skepticizmu že čutim, da smo za dobro letošnje sezone in tistih, ki prihajajo ravnali prav.

Z Lovrom sva v Brisbane v zvezni državi Queensland preko Benetk, Dubaja in Singapurja priletela v ponedeljek. Po dvigu izposojenih čolnov, ki jih bova tu uporabljala na Gold Coastu (90km južno od Brisbane-a) sva odpotovala v kraj naših priprav, Maroochydore na t.i. “Sončni obali” (ang. Sunshine Coast; 90km severno od Brisbane-a).

Tu sva se pridružila majhnemu delu italijanske reprezentance, ki tako kot lani velik del zime preživlja na južni polobli – tudi letos pod strokovnim vodstvom njihovega trenerja Josefa Capoušeka, ki velja za najtrofejnejšega trenerja v kajakaškem športu. Tako on kot vsi fantje so nas sprejeli lepo in vse kaže, da se bova lahko v njihov način dela dobro vključila. V tednu dni bolj ali manj uvajalnega treninga sem že lahko spoznal večino lokacij kjer bo trening potekal in si tako ustvaril sliko prvega bloka 3-tedenskega garanja, ki je pred nami in se prične v ponedeljek.

Z dežele “Tam spodaj” se bom redno oglašal vsak teden in vse bralce obveščal o našem napredku in doživetjih. Se slišimo!

V skorajda ves čas idealnih razmerah smo na vodi skupaj opravili ogromno kilometrov in občutnokrat več kot lani tudi “pritiskali” ter si na jezeru Lago di Paola en drugemu oteževali življenje. Na nekaj treningih sem uspel popraviti tudi kakšen osebni rekord, kar me zelo veseli. Davek takšnega celodnevnega sprehajanja po robu navadno plačaš v enem izmed naslednjih nekaj dni, a se takrat namesto tebe dobro počuti nekdo drug in tako tempo ohranja na spodobnem nivoju. Ob vsej količini treninga tako ponavadi še pred spanjem ne veš kako se boš počutil jutri. S primerno prehrano, pravilno hidracijo, obilo strečinga, spanca ter tudi ob pomoči elektrostimulacije mišic se po svojih najboljših močeh vsak  seveda trudi regeneracijo pospešiti. Kako uspešen si pri tem bil ti navadno izdajo že prvi jutranji zavesljaji naslednjega dne, a je lahkotnost le teh verjetno najbolj odvisna od tega koliko treninga si pač sposoben prenesti. Čutim, da nam trenutno ne gre slabo, celotne priprave pa so bile več kot spodobno ogrevanje pred velikim trening kampom sezone.

Vabljeni k ogledu novega videa:

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Z napornim štirinajst dnevnim cikom sem z Lovrom pričel v ponedeljek in prav danes zaključil s prvim tednom dela. Na Soči nama med svojim obiskom v Sloveniji vsak dan pomaga najin trener Ingolf, pri treningu pa se nam je s Švice pridružil Fabio Wyss ter tako povečal našo malo ekipo. Fabio je od leta 2009 najboljši švicarski tekmovalec na mirnih vodah in kajakaš, ki gre v mrzlem vremenu na vodo oblečen najmanj. Letos je svoj napredek kronal z uvrstitvijo v finale EP do 23 let v Zagrebu, kjer je končal kot sedmi, s svojo vztrajnostjo in neomajno voljo pri opravljanju velike količine treninga pa je na našem jezeru več kot dobrodošel.

Tako kot v celotnem zimskem obdobju je tudi na tem trening kampu velik poudarek na velikem številu kvalitetno preveslanih kilometrov v aerobnih intenzivnostnih conah. Tako se je ob dodatnih urah v fitnessu in telovadnici tedenski števec na današnje nedeljsko popoldne ustavil nekje pod 160 kilometri, prav toliko pa nas jih v za november še vedno zelo prijetnem vremenu čaka v drugi polovici.