ROK KUK.

Pretekli teden se je z izbirno tekmo za sestavo reprezentance na Bledu in mednarodno tekmo v italijanski Mantovi pričela sezona tekmovanj v kajak sprintu. V maju bodo nato sledile 3 tekme svetovnega pokala, poleti pa še Evropsko (Montemor, Portugalska) in Svetovno prvenstvo (Duisburg, Nemčija).

Po težavni prvi polovici pripravljalnega obdobja in precej posvetovanja z vsemi trenerji, ki z mano sodelujejo, je januarja prišlo do težavne a pretehtane odločitve, da se letos na mednarodni tekmovalni sceni ne pojavim. Moj partner iz dvojca Lovro bo poskušal kar se da največ postoriti med posamezniki, sam pa se bom zaradi težav z zdravjem odpovedal vsem največjim tekmovanjem (tudi prvenstvoma do 23 let; Evropskemu na Poljskem in Svetovnemu v Kanadi). Nadgradnja vrhunskih rezultatov zadnjih 3 sezon (3 kolajne z EP do 23 let, 3 kolajne s svetovnih pokalov in 10 uvrstitev v finale svetovnih pokalov) bo tako počakala še nekaj časa.

Verjamem, da se bova ob vrnitvi v dvojec, sveža in polna novega elana, spet lahko kosala s svetovno elito in spisala še kakšno veselo zgodbo. Morda prav kmalu tudi v kombinaciji s kom iz generacije novih talentiranih mostarskih kratkohlačnikov, ki ta trenutek pridno gara na našem jezeru!

Za vrhunske kajakaše severne poloble  je zima in vse kar ta letni čas prinaša z gotovostjo en večjih izzivov, na katere katere naletimo preko leta. Prav lahko bi jo označil za oviro, saj z ničemer ne pripomore k kvalitetni vadbi na vodi, a na drugi strani ponuja nove priložnosti, ki jih je potrebno prepoznati in izkoristiti. Kljub temu, da se je tista koledarska začela šele pred kratkim, sam pri sebi tako rečem tudi dobršnemu delu jeseni, saj se na smerniku mojega čolna že dolgo ne nabira več listje, ampak le led.

Ob mrazu, temi in drugih tegobah se um rad poigrava s telesom in priložnosti za trening mentalne trdnosti je, preden odrešilno pomladno sonce napove daljše dneve, več kot dovolj. Veliko mi jih je bilo namenjeno letos, ko sem moral po treh letih decembrskih izletov v Sabaudijo trenirati doma. Ob tem sem zapisoval doživetja in občutja, ki so se mi ob trenutkih hudih naporov, zlitja z naravo in dogodivščin s prijatelji porajale v glavi.

Dan po novembrskih poplavah se namesto na blatne brežine jezera odpravim nekoliko višje. To je to, Senica prvič letos. Ob zori se na z roso obdanem polju srečam z Luko in  zrem v breg, ki se pne nad nama. Vem kako zelo bo bolelo. Ker na vrh Senice priteči enkrat samkrat pa res že ni nič več takega bova, ko po 40 minutah prisopihava nazaj, vzpon ponovila. V načrt podvomim že po polovici prve runde, ko stežka sledim kot gamsu hitremu kolegu, a zdržim in med lovljenjem sape na razgledni točki zrem v nov osebni rekord, ki se mu pred letom dni nisem niti približal. Preden naju med opazovanjem poplavljene doline zmrazi, se vanjo vrneva in vajo ponoviva. Toliko, za dobro jutro.

…

Naš jesenski obisk blejskega jezera lahko pomeni le dvoje: beg pred slabimi pogoji na našem jezeru ali standardni OBLA test na tamkajšnji pisti. Letos nas je čez hrib v prvih dneh novembra pregnalo kar oboje. Po standardnem vezanju čolnov z mokrimi šponarji, pit-stopu na soriški planini in pretegovanju na z račjim drekom nastlanem splavu gre zares. Toliko nas je, da nas direktor reprezentanc in doktor, ki test opravlja, razdelita v dve skupini, sam pa veslam kar prvi. Seveda se kljub temu na vodo spravljam med zadnjimi in ko strokovni del ekipe že nestrpno pogleduje čez zaliv, kje se obiram, se zgodi.. vse je enkrat prvič si rečem, potem ko tako kot mnogi pred mano zgrmim v vodo. Pred očmi polnega obrežja v jakne in šale odetih turistov, od glave do peta premočen odtacam na parkirišče in nase navlečem cunje, ki jih imam s seboj za popoldanski trening, premočene pa kot na razstavo izobesim po sedežih kombija. “Nekaj je v zraku” se izgovarjam, ko podobna usoda doleti Janija, test pa s 15-minutno zamudo le začnemo. Kljub temu, da sam po sebi ni preveč izrčpljujoč, pa od doma vajen dremeža med opoldansko pavzo le stežka ostajam buden. Potem, ko Fredi zbere poln kombi sestradanih kajakašev, se jim kljub temu, da sem edini iz plastične posode makarone že pojedel, pridružim tudi sam. Tik pred treningom se prav vsak spravi nad svojih 15dag pakirane salame in vonj v kombiju spominja bolj na kako dobro založeno mesnico. Na ta račun se smejemo še lep čas, malo manj pa je do smeha le Klobotu, ko ga med dolgim popoldanskim treningom ob spoznanju, da vratovina le ni najboljša nutricionistična izbira, pošteno “zaslabi”.  Slabih 17km dolg trening opravim z ekipo 4 mladincev, ki me s svojim sodelovanjem pošteno namuči saj se po zunanji strani jezera vrtim solo. Znoči se že, ko Župa sede za volan klubskega Citroëna in mahnemo jo nazaj preko hriba.

…

Ja, tudi vse to je življenje kajakaša. Čeprav je morda ob branju vse skupaj videti le kot ena velika matrarija, pa ob tem uživam. Na vodi smo s takšno količino veslanja za nekaj časa zaključili. Čas je za kratek oddih in teden testiranj.

Več fotografij v mojem albumu.

Na letošnji prireditvi Kajakaš leta sem bil izbran za najboljšega tekmovalca na mirnih vodah! Prireditev je v organizaciji Kajakaške zveze Slovenije in Kajak kluba Soške elektrarne potekala v Perla Casino & Hotel v Novi Gorici. Kajakaš in kajakašica leta sta postala klubska kolega Nejc Žnidarčič in Urša Kragelj.

“Najraje imam jesenski čas, ko narava leže k počitku. Opazil sem, da je tudi narava utrujena od celoletnega razdajanja. Tudi ta rada leže od utrujenosti. Takrat je čas, da jo osvojiš, ko ti je cela predana. Pridi takrat, ko bom mirna in te bom spustila do vrha. Tako drobceno telo brska po meni..” Tako je zapisal Slavc. Verjamem, da je imel prav.

Vroče poletje se je prevesilo v jesen, 2 meseca dolg odmor pa se je na stičišču olimpijskih ciklov srečal z novim obdobjem intenzivnih priprav. Po julijskem evropskem prvenstvu na Portugalskem je prišel čas, da veslo za nekaj časa odložim in si oddahnem od naporov preteklih dveh sezon. Čas zabave, iskanja prijateljstev, iskanja miru, iskanja sebe. Vse na koncu zasoljeno z mojimi prvimi resnejšimi zdravstvenimi težavami. Preveč še s kruhom ni dobro, pravijo.

A moral sem nazaj v čoln. Daleč nekje na nas čakajo novi izzivi. V prihajajočih treh letih bodo to predvsem svetovna prvenstva, na katerih bo preprosto treba presegati samega sebe in se uvrščati v finale, ter v letu 2015 tam tekmovati dovolj dobro, da Olimpijade ne bom spet spremljal le od daleč. Z Lovrom ostajava pri projektu dvojca. Verjamem, da je v nama velik potencial in da bomo skupaj spisali še precej veselih zgodb. Prvo morda že prihodnje leto, a najprej je cilj le en – napredovati. Pri tem, trdega dela polnem procesu, bo zdaj nad nama bdel nov trener – Jernej Župančič Regent.

Začel sem – na začetku. Tako dolgo brez čolna nisem bil še nikoli in Soča se je v prvih dneh zdela kot cement. V slabih treh tednih sem se spravil k sebi, preveslal spodobno količino kilometrov in z ekipo začel delo na suhem. Predvsem ta teden sem na treningih ob resni količini že pritiskal in ob koncu tedna padel v znani občutek utrujenosti. Vse le ogrevanje pred naporno zimo, ki sledi!

Pred natanko petimi poletji sem se kot prišlek z bolj razburkanih voda prvič pojavil na mednarodni sceni kajak sprinta. V pri nas bolj popularnem slalomu možnosti za uresničitev ambicij nisem imel. Želel sem obleči slovenski dres in veslati na največjih dirkah z najboljšimi. Ob mojem precej skromnem potencialu je bil to domala nedosegljiv sen, tako trezno razmišljanje pa edino, ki me je pripeljalo do logičnega umika z divjih voda. Trezno je razmišljal tudi moj trener in me namesto v neolimpijski in propadajoči spust na divjih vodah usmeril v, za vse nas neznan, kajak/kanu sprint na mirnih.

Znašel sem se na težki in negotovi poti, a bil izziv pripravljen sprejeti. Šport sem med samotnimi urami lovljenja ravnotežja po jezeru hitro vzljubil in spoznal, da zajema vse kar sem pogrešal med vratci. Zagledal sem se v premagovanje samega sebe in epske boje s tekmeci. Z ramo ob rami, na robu telesnih zmogljivosti. Postalo je jasno, da bom na vrh zlezel težko. Zdelo se je, da bi povprečen slalomaš postal laže, a me k sreči to ni zanimalo in vzpon po naporni poti se je lahko začel. Da po njej nisem stopal popolnoma prepuščen samemu sebi, se lahko zahvalim trenerju, ki me je na njej usmerjal in še vedno sodeloval z mano, čeprav v mali dolini male države veliko znanja o mojem novem športu ni imel nihče od nas. Za svoje današnje pojme sem takrat res treniral smešno malo, a se med mrzlimi zimami naučil stvari, ki jih vsi “mostarski medaljaši” tako dobro obvladamo danes – borbenosti in preseganja samega sebe.

Po zimi treninga sem postal najboljši Slovenec. Danes vem, da med netalentiranimi posamezniki brez volje do trdega dela ta naloga ni bila preveč težka, a takrat veliki cilj in vse o čemer sem sanjal. Nastopil sem na mladinskem svetovnem ter kasneje tudi evropskem prvenstvu in se na porazen način od obeh tekmovanj poslovil že po prvem, kvalifikacijskem nastopu. Da se v svetu sprinta ne hecajo sem spoznal že na mednarodnih tekmovanjih pred tem, ko sem se s podobnim izkupičkom šokiran vračal nazaj na svoje jezero. Tam sem se neprestano primerjal z vrhunskimi vrstniki iz tradicionalno najmočnejših ekip, za katerimi sem v dobrih treh minutah tekme zaostajal tudi po 30 sekund. Z enim očesom sem stalno spremljal tudi nastope večjih fantov v kategoriji do 23 let ter idoliziral tiste, ki so posegali navišje tudi v članski konkurenci. Želje so se zdele neuresničljive, dvomi pa po tekmah še okrepljeni. Medtem so moji vrstniki in nedavno sotekmovalci, na brzicah že osvajali kolajne, sam pa sem se moral v težkem obdobju omahovanja volje prepričati, da to lahko uspe tudi meni. Nisem obupal. Leto kasneje sem se v svoji zadnji mladinski sezoni na EP predstavil v solidni luči in debakel preprečil, a za velikim finalom še vedno zaostajal svetlobna leta. Preboj tja je ob prehodu v člansko konkurenco izgledal nemogoč, moja prihodnost pa zelo negotova.

V enem izmed pogovorov s trenerjem sem takrat, brez da bi res razumel bistvo debate, poslušal o dvigu nad slovenski sprint in uspehu v svetovnem merilu. Kako daleč je takrat videl, je postalo jasno šele s časom. V nekaj mesecih se je za prestop na mirne vode odločil Lovro L., v prihod na Most na Soči pa je po neuspešnem nastopu v Pekingu klub prepričal še Jerneja Ž.R. Poleg družbe na vodi sem ob podpori vodilnih mož slovenskega kajaka dobil še vrhunskega tujega trenerja. Nemec Ingolf B. je v naslednjih 3 letih in pol kot uradni reprezentančni trener poskušal vzpostaviti sistem treninga, poenotiti delo klubov, razviti vrhunske tekmovalce in svoje znanje prenesti na ostale trenerje. Kdo je bil takrat za to dovzeten razkrije že kratek prelet današnje uspešnosti na evropski in svetovni ravni. V tistem času smo pri nas premogli vsega 2 vrhunska tekmovalca (oba plod individualne zgodbe in ne sistema), katastrofalno zaledje v mladinskih kategorijah in nekaj nekompetentnih trenerjev, a se je za sodelovanje z njim kljub temu odločila le peščica tekmovalcev in tistih, ki z njimi delajo. Mnogi še danes drugačnega načina dela žal ne priznavajo, slovenski sprint pa tako izgublja dragocene talente, ki bi lahko čez čas posegli visoko. Morda nelogična poteza, ob poznavanju specifike slovenskega sprinta pa nič kaj čudna. Marsikje se več energije posveča brezpredmetnim medosebnim sporom kot napredku. Tako človeško, tako neumno. Številni tekmovalci na naš vlak niso skočili ker to ni sovpadalo z osebnimi interesi vodilnih v njihovih klubih, spet drugi ker je bila trenerjeva streznitvena ocena realnega stanja v Crnkovičevem slogu preveč odkrita in boleča, trdo delo, ki ga je njegov sistem zahteval pa preveliko breme za manj odločene. Seveda svobodne odločitve in stvar posameznikov, a nič kaj dobri obeti za množičnost sprinta pri nas, saj v preveč klubih trenira vedno manj otrok, tisti na vodi pa so, tako kot ob mojem pojavu, še vedno podvrženi nestrokovnim in napačnim prijemom nemotiviranih trenerjev. Ahh…

Vse spremembe in pričetek načrtnega dela z nemškim trenerjem so od takrat koristile vsem, ki smo val novosti in informacij želeli izkoristiti. Po prej opisanih težkih začetkih, ko sem v nemogočih razmerah že skoraj obupal, je sprva kazalo da mi ne bo uspelo, a je ob koncu prvega desetletja tega milenuma končno prišel tudi moj čas. Že znanega napredka in eksplozije rezultatov, ki sta sledila po pričetku zgodbe dvojca ne bom izpostavljal. K neobetavnim začetnim poskusom ne posebej talentiranega mladinca, se lepše poda zgodba posamičnega srebra z nedavnega EP do 23 let. Pristal sem tam kjer se nikoli nisem videl. Med najbolšimi. Z Lovrom sem v zadnjih letih resda referenca mnogim vrhunskim posadkam in trenerjem, a je ta posamični uspeh po svoje večji poklon napredku, ki smo ga napravil z ekipo. Neverjeten bron med mladinci sta nekaj ur pred mojim finalom osvojila člana naše trening skupine Alan A./Simon B. in tako Sloveniji priveslala sploh prvo mladinsko kolajno v sprintu. Po mesecih garanja s svojim domačim trenerjem sta tako na najlepši možen način zaokrožila uspehe zadnjih sezon, ter potrdila pravilnost poti po kateri stopamo. Kot je v nedavnem članku zapisal Jernej Ž.R. smo v le nekaj letih prerasli vse omejitve lokalnega okolja, omejitve značilne slovenske mentalitete, omejitve domačih pogojev za trening in omejitve infrastrukture ter sami sebe samozavestno postavili ob bok največjim. Zdaj sem lahko sam zgled drugim!

Skupaj s precej številčno ekipo mladincev in mlajših članov do 23 let, sem v portugalski Montemor-o-Velho priletel 2 dneva pred tekmovanjem. Potovanje preko Kopra, Milana in Porta se je precej zavleklo in za trening na progi nam je ostal le en dan. Ker so bile prvi dan tekmovanja na sporedu le kvalifikacije na 1000 in 500m problem ni bil prevelik in na običajen način sem dan prej umirjeno treniral in se privajal na čoln, ki mi ga je za tekmovanje posodil Nelo. Veslal sem v najnovejšem modelu Quattro in v njem sedel prvič. Ob iskanju pravih nastavitev sem po posvetu s trenerjem Jernejem sklenil, da se z opremo ne bom obremenjeval. Tekmovanje se je lahko začelo.

Kvalifikacije 1000m in 500m v četrtek

Iz treh jutranjih kv. skupin na 1000m je iz vsake zmagovalec napredoval neposredno v veliki finale. Ob Britancu, Nemcu, Poljaku in švicarskem kolegu Fabiu Wyssu je bilo doseči zmago vse prej kot lahko, a sem kot vedno z Lovrom tudi tokrat brez pomislekov sklenil veslati na polno. V edinem nastopu vikenda v bolj ali manj popolnih pogojih (vse ostale dni je pihal močan bočni veter) sem bil od vseh konkurentov na progi 9 precej oddaljen. Veslal sem svojo dirko in takoj izpolnil svoj cilj, ki sem si ga zadal pred tekmovanjem ter izpeljal tehnično in taktično popoln nastop. Od ostalih sem se odlepil že po štartu in do polovice veslal za Poljakom, ki je začel (pre)hitro. Po 500m sem prešel v vodstvo inn ga do konca nikoli izpustil. Nevarno se mi je približal le trening partner Fabio, a sem se z  močnim finišem na koncu dobre tekme in uvrstitve v finale veselil z veliko prednostjo. V manj pomembnem nastopu na 500m razdalji sem popoldan končal kot 4. in se po kontroliranju položaja med prvo šesterico tako uvrstil v polfinale naslednji dan.

Finale 1000m

Pred sobotnim velikim finalom sem v petek zjutraj tekmoval še v polfinalu pol krajše razdalje in bil tam za nov finale prepočasen. Uvrstil sem se v finale B ter na nedeljski zadnji dan tekmovanja veslal za mesta od 10. – 18.
Vse to me že od kvalifikacij na 1000m roko na srce ni več zanimalo in v mislih sem se oba dneva pripravljal samo na tri minute resnice v finalu na vroč sobotni popoldan. Ker sem se tja skupaj z zmagovalcema ostalih dveh skupin uvrstil neposredno iz kvalifikacij, mi v petek popoldan v polfinalu na 1000m ni bilo treba veslati. V miru sem se lahko spočil in pripravil na individualen nastop dosedanje kariere. V vsem tem vmesnem času sem ob dejstvu, da je bil moj čas kar najboljši, nase naložil precej pritiska. Priložnost za kolajno in fantastičen uspeh je bila edinstvena, breme ob tem pa, kot na vseh pomembnih tekmovanjih zadnjih sezon, veliko. Deloval sem dobro ter se uspel zbrati in se na štartu počutil najbolje v dosedanji karieri posamičnih nastopov. Podobno kot v kvalifikacijah je bil popoln tudi finalni nastop. Na osrednji progi 5 sem se ukvarjal le s seboj in prav nikoli pogledal okoli sebe. Slutil sem, da skozi tekmo držim mesto v ali blizu prve trojice. Odličen Madžar in glavni favorit, Bence Dombvari je od štarta zanesljivo vodil, sam pa sem ga začel dohitevati v zadnji tretjini tekme. Ko sem mu v finišu in zadnjih 200m odvzel skoraj vso prednost, je za trenutek dišalo že po zlatu a je v zadnjih 50m uspel odgovoriti, samega pa me je tam že pošteno pobiralo.. pogled na desno – nobenega, pogled na levo – drugi! Veselje je bilo toliko večje ob dejstvu, da je Fabio končal kot tretji in osvojil tako dolgo želeno kolajno. Po vsem skupnem garanju zadnjih nekaj let je bil občutek delitve podiuma s trening kolegom fantastičen. Sprva me je majhna razlika 39 stotink do zmage še grizla, a sem se še pred večerom zavedel kakšen rezultat mi je sploh uspel. Brez kolajne je ostalo nekaj odličnih kajakašev, ki sem jih pred tekmovanjem pri sebi označeval za velike favorite, podobno pa so verjetno mislili tudi sami. Mojo tekmo je opazilo veliko tujih trenerjev in tekmovalcev, ter mi za rezultat čestitalo in priznalo njihovo osuplost nad mojimi individualnimi zmožnostmi.

Z rezultatom sem lahko seveda le zadovljen. Po končanem članskem EP in opažanju padca forme tam, sem se na dvotedenske priprave v Italijo odpravil z veliko dvomi. Skrbel me je padec pripravljenosti in nezmožnost prikaza dobre tekme na prvenstvu, a sem od začetka priprav veslal zelo dobro, morda celo najbolje dosedaj. S Fabiom sva bila zares hitra in apetiti so narasli, da pa bova med kolajnami končala kar oba pa si kljub temu nisem upal niti pomisliti. Z rezultati se nisem obremenjeval, potihoma sem si želel vsaj finale, a kmalu videl, da se lahko borim za precej več. Kljub temu, da med kasnejšim kratkim treningom doma nisem našel dobrih občutkov, so se ti na Portugalskem vrnili. Nad rezultatom in tudi načinom kako sem na tekmovanju deloval in dirkal sem zelo ponosen. Prav lahko bi sezono končal že po zagrebškem EP, a me je v nastop na Portugalskem maja prepričala ekipa. Dobro zame, saj domov nisem prinesel le kolajne, temveč tudi veliko novih izkušenj in samozavesti.

MOJA FOTOGALERIJA S PRVENSTVA

CELOTNI REZULTATI PRVENSTVA

URADNA STRAN PRVENSTVA

Nekaj sicer ne najboljših posnetkov tekme in posnetek podelitve

Video z najboljšimi trenutki tekmovanja, nekajkrat se pojavim tudi sam

Ojoj, ojoj. Prvenstvo, tekma in rezultat, ki si zasluži dober zapis. V prihodnjih dneh, obljubim.

Drug teden treninga v Pusianu je minil v znamenju celotnih priprav. Hitro, naporno, vroče. Hitri smo bili na vodi, v enakem stilu pa so mimo drveli tudi dnevi priprav. Naporno je bilo po fizični in zaradi intenzivnosti treninga tudi mentalni plati, vroče pa ne le zaradi vremena, temveč tudi približajoče se tekme, ki ostalim v ekipi predstavlja vrhunec tekmovalne sezone, meni pa dober izziv.

S Fabiotom sva kvaliteto treninga ob dvobojih na progi držala visoko. Mnenja sem, da se gre po lanskem 7. mestu letos potegovat za še višja mesta, vsaka trening razdalja, ki sem jo končal pred njim pa samozavest vliva tudi meni. Po treh lažjih dneh med katerimi bom sedaj treniral na Mostu na Soči kakšnega velikega vzpona forme ne pričakujem in kako pripravljen bom prišel na Iberski polotok je velika skrivnost tudi zame. Poskušal bom tekmovati sproščeno in po tehnični in taktični plati čimbolj popolno izpeljati svoje tekme. Rezultat me ne zanima, nezadovoljen bom le če pride do poloma, vesel pa vsake dobre tekme.

Slovenska sprinterska ekipa mladincev in mlajših članov se na Portugalsko odpravlja številčno dobro zasedena, na najboljšem nivoju v zgodovini pa je tudi kvaliteta njenih članov. Če sva v preteklih dveh sezonah prvo ime predstavljala z Lovrom, je v medijih to sedaj le na mojih ramenih, a za dobro uvrstitev tam še zdaleč ne bom edini kandidat. Vsako žvenketanje kovine bo bil velik uspeh, ali bo do njega sploh prišlo pa bomo videli prav kmalu.

V Pusiano, majhen kraj v provinci Como (poleg znanega Komskega jezera) od sezone 2009 prihajam vsako leto. Vedno sem tu z ekipo dva tedna treniral aprila, letos moral takrat zaradi prenova lokalnega kluba sicer ostati na Bledu, a se v Lombardijo vrnil sredi poletja. Pripotoval sem neposredno z EP v Zagrebu in se priključil mladinskima in U23 ekipama Slovenije in Švice, ki se na njihovo prvenstvo stare celine pripravljajo z našim trenerjem.

Tu bom ostal približno dva tedna (en že skoraj za nami), se za kakšen dan vrnil domov ter v torek pred tekmovanjem odletel proti Portugalski, kjer tekmujem v enojcu na 1000m in 500m. Večino treninga v fantastničnih pogojih tukajšnjega jezera opravim s švicarskim sotekmovalcem in konkurentom Fabiom Wyssom in za zdaj sem z opravljenim zadovoljen. Moja forma, veslanje in počutje so nad pričakovanji pred prihodom, upam le, da pred še vedno dolga dva tedna oddaljenim tekmovanjem na vseh naštetih ključnih področjih ne nazadujem preveč.  Na pripravah je prisotna tudi perspektivna ekipa večinoma 16 in 17 letnih slovenskih mladincev, s katerimi tudi delim sobo in preživim največ časa.  Na tako nekoliko drugačnem trening kampu uživam v sproščenem treningu, o prihajajočem nastopu ne razmišljam veliko in se po svoje že pripravljam na novo sezono, saj je bila letošnja precej kratka, vsak dodaten teden trdega treninga pa je pred novim pripravljalnim obdobjem vreden veliko.

Na zgornji sliki ob svojem pravkar zloščenem kajaku (hvala Nelo fantje) pred eno izmed tekem poziram norveškemu kolegu in konkurentu v K2 1000m, Danielu Salbuju, ki so ga kot še mnoge druge severnjake zabavale nalepke z mojim imenom na enojcu in dvojcu (hvala Nelo tudi za to). Moj kratek priimek pač v norveščini/švedščini ni brez pomena (uporabi google translate), zabavanje Skandinavcev pa zato zagotovljeno.

Evropsko prvenstvo v Zagrebu  je bilo za naju z Lovrom po neuspelih olimpijskih kvalifikacijah in dveh dobrih svetovnih pokalih zadnji veliki cilj sezone, ki se za vse na Olimpijado neuvrščene športnike letos brez svetovnega prvenstva pač končuje že zelo zgodaj. Že maja sem odmislil ponujeno 7-tedensko pripravo na EP do 23 let na Portugalskem sredi julija in s tem priložnost lovljenja realno dosegljivega dobrega rezultata v enojcu. Člansko evropsko prvenstvo bi v tem primeru izpustil, sezono nastopov med najboljšimi dvojci na svetu pa končal že po dveh tekmah svetovnega pokala. Ker na članskem EP dosedaj sploh še nisva nastopala, mi je Zagreb in prisotnost vseh, ki krojijo vrh najine discipline predstavljal veliko večji izziv kot prvenstvo do 23 let, ki po kvaliteti nedvomno spada rang ali dva nižje.

Po Duisburgu smo se tako ob vsakodnevni pomoči Jerneja Župančiča Regenta (najin nemški trener je Zagreb izpustil zaradi priprav mladinske in U23 ekipe na njihovo EP) spravili k dvotedenskem in vedno tveganem vzdrževanju dobre forme. Specifičen predtekmovalen trening smo vlekli že od sredine marca zato rezultatskih presežkov v Zagrebu nismo pričakovali, ob rahlo padajoči formi pa upali na vsaj finale in solidno uvrstitev tam. Tekmovanje se je standardno začelo z norim petkom in kvalifikacijami in polfinali tako na 1000 kot tudi 500m. Pomemben je bil takoj že prvi nastop, kjer so zaradi le dveh kv. skupin v finale neposredno vodila že prva tri mesta. Stvari sta v svoje roke vzeli Madžara in Slovaka, v boju za tretje mesto pa sva bila v finišu močnejši od Špancev, Srbov in Čehov prav midva. V neverjetno vročem vremenu je bila tako tekma manj popoldan vredna veliko in po premoru v hladnem apartmaju sva lahko osredotočeno veslala še v predtekmovanjih 500m razdalje. Da bo že uvrstitev v finale na tej sprinterski razdalji kot vedno težka sva se pred polfinalom dobro zavedala in opravila s solidnim nastopom, bila 200m do cilja še krepko izven prvih treh mest, ki so vodila naprej, a v zadnjih 100m “zgrizla” do 3. mesta, le 9 stotink pred 4. Poljakoma (kasneje bronastima na 200m). Nedeljski finale sva na tej razdalji končala kot sedma.

Pred sobotnim finalom na 1000m sem sam vedel, da bomo v boj za kolajno težko posegli in premagali koga izmed navidez najmočnejših posadk Nemčije, Slovaške in Madžarske. Prav ti trije so tudi končali na stopničkah sama pa sva po ne ravno nastopu sezone končala kot peta. Soliden rezultat s katerim sem sam zadovoljen in na katerega sem upal pred prvenstvom, a povprečna tekma in ne najboljši občutki. Dober je bil predvsem najin finiš v katerem sva povsem ujela Srba, ki sta nama med tekmo precej zbežala in za 4. mestom zaostala le 3 stotinke sekunde, sama forma in dnevno počutje pa ne najbolj. Moja sezona članskih nastopov v dvosedu je tako končana, čakajo me še dvotedenske priprave v Italiji ter posamezni nastop na EP do 23 let zatem.