Vem, tu je pozno. V mislih spisano in na vse vas naslovljeno že pred časom, je v spletni nabiralnik mojega bloga pač prispelo šele zdaj. Pot od obale južnega Pacifika do brežin Soče le ni kratka.
Tako daleč od doma se na trening nisem odpravil še nikoli. Za Mostarja je dežela tam spodaj pravzaprav tako daleč, da bi se težko odpravil še dlje brez, da bi se pri tem že vračal proti domu. Vsekakor daleč.
S sotekmovalcem Lovrom Lebanom sva na to 16,000 kilometrov dolgo pot pozimi odšla, da bi se spomladi vrnila hitrejša na tistem enem samem, 1000 metrov dolgem kilometru, ki mu posvečamo toliko pozornosti in časa. Tisoč je tudi vtisov in spominov, ki sem jih skupaj s prtljago vkrcal na povratni let proti Benetkam, nič manj pa ni bilo niti pričakovanj, ko sem prav od tam, proti za mnoge obljubljeni deželi, poletel dva meseca pred tem.
Veliko jih je Avstralija z njenimi prebivalci več kot upravičila. Kljub temu, da sem se skozi celoten čas obiska večinoma gibal le v razmeroma majhnih mestecih Maroochydore in Mooloolaba, nikoli pa zapustil območja Sunshine Coast in zvezne države Queensland, izjemnih stvari na “majhnem” prostoru nikoli ni zmanjkalo. Zavedam se, da navdušujoče ljudi najdeš prav v vsakem kotičku našega planeta, a dejstvo je, da sem jih v Avstraliji srečeval veliko pogosteje kot jih pri nam. Njihova sproščenost, odprtost, dobrovoljnost, umirjenost in nasploh pozitiven pristop so lastnosti, ki so pri vsakdanjih stikih z domačini najbolj izstopale. Vsak posebej, varnostnik v nočnem klubu, carinik v Brisbanu, naključna ženska z balkona, trgovka v FoodWorks in taksist, so mi v danem trenutku polepšali dan in prispevali k dobremu počutju. Ob vsesplošnem začetnem navdušenju nad “skuliranostjo” prebivalstva, sem najprej mislil, da se na veliko smejejo tudi psi, ki jih Avstralci sprehajajo, a sem s časom ugotovil, da je za široke nasmehe verjetno krivo le hlastanje za zrakom v ubijalski vročini. Prav vreme ima na življenski stil in tempo tam precejšen vpliv. V mestecu z resda vlažnimi, a dolgimi in zelo vročimi poletji je preživljanje prostega časa v naravi verjetno najbolj logična izbira. Polni piknik kotički v nič bolj praznih mestnih parkih, številne plaže, kjer se ljudje pražijo na soncu, sprehajajo vzdolž obale ali pa se namakajo v oceanu ter mnoge peš in kolesarske poti so, kot sem doživel, najbolj priljubljena območja. Kot mnogo drugih stvari tudi običajen delavnik teče drugače kot ti pri nas. Večina ljudi je v službah od 9h do 17h, zato zjutraj še popolnoma prazne ulice, po katerih sem pred 6 uro kolesaril na trening, niso nič kaj nenavaden prizor. Medtem, ko na cestah takrat ni prometa in ljudje še ne hitijo na delo, pa je drugače s športnimi aktivnostmi, saj že navsezgodaj ljubitelji športa tečejo, kolesarijo ali pa v skupinah z osebnimi trenerji ob 5h zjutraj telovadijo v parkih. To jim omogoča tudi zgodnja svetloba, saj se je dan z zoro začel že pred peto, skladno pa pokrajino nenavadno zgodaj prekrije tudi tema zvečer, saj je sonce zašlo kmalu po šesti uri. Prav vse te male razlike, ki so ob obisku drugega kontinenta za popotnika verjetno normalna izkušnja, so pritegnile največ moje pozornosti in me vedno znova nasmejale. Klišejske predstave, ki jih o avstralskem načinu življenja gojimo Evropejci, so se zazdele pravilne vsakič, ko je kak mlad surfer z desko v roki proti plaži divjal na rolki (!), svojo jutranjo seanso pa je pred mojimi očmi končal v neopren zavit penzionist in surf desko zbasal v svoj starinski VW kombi. Središče sobotnega nočnega življenja niso razni lokali, temveč gre mlado in staro na žur v lokalni surf klub, vsak tretji avto pa ima na strehi namesto smučk kar surf ski kajak. V supermarketu nisem našel sličic zvezdnikov nogometne Lige prvakov, so pa se mi s škatel kosmičev nasmihali heroji vzdržljivostnega tekmovanja IronMan, V deželi kjer po levi ne vozijo le avti, temveč se po enakem principu srečujejo tudi pešci na pločnikih, vozički v trgovinah in plavalci v progah bazena je poseben tudi živalski svet. Oposum na palmi nad tvojim bazenom pač ni nič nenavadnega, papige so očitno tamkajšnji vrabci, nenevarni kuščarji v velikosti majhnega psa pa so bolj pogost prizor kot pri nas martinčki.
Na največjem svetovnem otoku, kjer vse počnejo malo drugače od nas, je enaka gotovo ostala vsaj ena stvar: naporen trening. V dveh mesecih ga je bilo ogromno, gotovo več kot, če bi ostal doma in na krajše priprave odpotoval na Hrvaško. Kljub temu, da sem predvsem proti koncu pogrešal kakšen strokoven nasvet mojega trenerja, je bilo delo v novem okolju, z novimi ljudmi in italijanskimi kvalitetnimi kajakaši osvežujoče in hkrati koristno. Trening uspešnega nemškega trenerja Italijanov je bil v osnovi enak tistemu našega trenerja, na redkih točkah kjer pač ne, pa sva trenirala kot bi doma z njim. Skozi celoten čas priprav sem postajal predvsem “fit” in ne toliko hitrejši, za kar pa je čas napočil po prihodu domov. Formule za napredek si nismo posebej komplicirali: ogromno preveslanih kilometrov in dolgih vzdržljivostnih treningov, nekaj specifične moči v čolnu in premetavanja železa v fitnessu, veliko teka in za naju posebej napornih treningov v bazenu, vse to pa v lepem poletnem vremenu in skupini kajakašev, kjer je v vsaki od naštetih stvari, kdo gotovo boljši od tebe. Hvaležen sem vsakemu, ki je ta trening kamp omogočil in pri njem sodeloval: Kajakaški zvezi in Olimpijskem komiteju za financiranje, Andreju Jelencu za organizacijo, Josefu Capouseku za prijazen sprejem in nesebično pomoč, Maximilianu Benassiju za vse lekcije na vodi, vsem ostalim fantom za dobro družbo na treningu in v prostem času. Pozabiti ne bi želel niti Sunshine Coast kajak kluba, kjer nama je glavni trener, kljub kot je izpadlo nenapovedanem prihodu, prijazno priskočil na pomoč, ko sva to potrebovala in naju skupaj z rekreativnimi in tekmovalnimi kajakaši, ki klub sestavljajo za dva meseca sprejel medse. Kako dobra je bila odločitev za odhod v Avstralijo bodo resda pokazale prihajajoče tekme, vendar sam kljub začetnemu skepticizmu že čutim, da smo za dobro letošnje sezone in tistih, ki prihajajo ravnali prav.
